Končno doma. Po sedmih dneh potepanja po naših gorah me vlak pripelje v rodno mesto. Stopim iz vlaka in pohitim na avtobusno postajo, da ujamem avtobus številka šest. Ura je že pozna. Med vožnjo razdelam plan dela za danes. Najprej si privoščim dolg osvežujoč tuš. Na planinskih kočah in postojankah žal tuširanje ni mogoče, umivanje samo tisto nujno izpod pipe.
Potem pa pospravit nahrbtnik. Pralni stroj bo delal na polno. Pohodniško opremo, čevlje, čelada, cepin, dereze, nahrbtnik očistim in pospravim v omaro, da je pripravljeno za naslednje podvige. Napolnim pralni stroj, zaprem vrata in pritisnem gumb za pranje. Tako zdaj pa uro in pol časa, dokler pralni stroj no konča svojega pralnega cikla. Pripravim si polno skledo osvežujoče solate. Računalnik je že vklopljen, vstavim pomnilniško kartico iz fotoaparata, da pregledam vse slike, ki sem jih posnel na izletu. S skledo solate v roki klikam z miško po slikah. Skoraj petsto sem jih naredil. Izberem samo tiste resnično lepe, ostale pobrišem. Tako mi jih ostane skoraj sto. Shranim v mapo s fotografijami in zaprem računalnik. Pojem še zadnje grižljaje slastne solate. Pomijem in pospravim posodo, ko iz kopalnice zaslišim pisk. Pralni stroj je opral perilo, ki sem ga naložil vanj. Še perilo obesim in je konec opravil za danes.
Na balkonu prižgem luč, pripravim ščipalke in začnem obešati perilo. Noč bo topla, tako, da bo perilo do jutra verjetno posušeno. In zdaj domača postelja. Kakšen užitek. Domača postelja je le domača postelja. Jutri še ne rabim v službo, še en dan dopusta, čas za regeneracijo. Prehodil sem kar nekaj kilometrov, počitek bo prav prišel. V trenutku, ko ležem v posteljo že spim. Utrujenost me je premagala. V sanjah se mi vrtijo prizori mojega potovanja, vrtijo se mi slike v nepravilnem ne kronološkem razporedu zaporedju.