Generalni sponzor razstav KZS v letu 2012

Istrski resasti gonič

Ta pasma, ki so jo v obdobju 20. stoletja vzredili na območju bivše Jugoslavije, posebej Slovenije, je z dokončnim sklepom Upravnega odbora FCI (novembra 2003) postala hrvaška avtohtona pasma.

(FCI-Standard Št. 152b) Največ zaslug za razvoj te pasme in za njeno mednarodno priznanje ima vsekakor dr. Ivan Lovrenčič, tvorec sodobnega istrskega resastega goniča. Vanj je vkrižal francoskega vendejskega basseta (Basset Griffon Vendeen).

V strokovni literaturi je bil istrski gonič prvič opisan že leta 1894 v knjigi Die Hunderassen, avtorja H. V. Bylandta, v kateri je bila objavljena tudi slika štirih istrijancev. V knjigi "Oesterreichisches kynologisches Jahrbuch 1897" je avstro-ogrski stotnik F. B. Laska čudovito opisal istrskega goniča, češ da slovi po neizmerni vztrajnosti in veliki lovski strasti, da je zelo vodljiv in vdan ter da je bolj priljubljen kot avstrijski brak. H. Zimmermann je leta 1933 v knjigi Das Leksikon der Hundefreunde opisal istrskega goniča in ga poimenoval "Krainer Braken" in hkrati ni pozabil pohvaliti dr. Lovrenčiča kot zaščitnika te pasme.
Prvi v rodovno (takrat jugoslovansko) knjigo vpisani kratkodlaki istrski gonič je bil VIT, JRB 18, vzreditelja Dako Makarja iz Metlike in last Matevža Hoeglerja iz Struge.

Prvi v rodovno knjigo vpisani resasti istrski gonič je bil Burin, JRB 3, vzreditelja dr. Ivana Lovrenčiča, ki je bil tudi njegov lastnik. Pasemski znaki istrskega goniča so bili prvič objavljeni v brošuri JKLB, ki je izšla leta 1939.

Istrske goniče so prvič razstavili leta 1866 na Dunaju in jih pod tem imenom tudi vnesli v katalog. Razstavljal jih je slovenski kinolog, lovec in graščak v Bistri, Karl Galle. Iz prve jugoslovanske rodovne knjige, izdane leta 1938 v Ljubljani, je razvidno, da je bilo od 118 kratkodlakih istrskih goničev le pet goničev zunaj Slovenije (Karlovac dva, Zagreb dva, Korčula eden) in še od teh je bil eden po poreklu iz Slovenije (psarna Podgora), preostali štirje pa so bili neznanega porekla.

Najpomembnejše in največje takratne psarne so bile:

• Podgora (dr. Ivan Lovrenčič, Vrhnika),
• Sodraška (Adolf Ivanc, Sodražica),
• Struška (Dr Janko Lavrič, Ribnica) in
• Grosupeljska (Pavel Fabiani, Ljubljana).

Resastih istrskih goničev pa je bilo takrat v rodovno knjigo vpisanih 75, od teh so bili le štirje zunaj Slovenije, vendar so vsi izhajali iz psarne Podgora. Najpomembnejši psarni z najštevilnejšimi resastimi istrijanci sta takrat bili: Podgora (dr. Ivan Lovrenčič, Vrhnika) in Smlednik (baron Henrik Lazzarini, Smlednik). Leta 1928 je bilo v rodovno knjigo (JRB) vpisanih skupaj že 142 istrskih goničev, leta 1939 pa 183. Leta 1938 so opisali pasemske znake kratkodlakih in resastih istrijancev in jih predložili Jugoslovanski kinološki zvezi. Danes je vpisanih skupaj 5503 oziroma 1793 psov.

Videz in značilnosti
Za istrijana je zelo pomembna oblika glave, ki močno vpliva na njegovo tipičnost. Biti mora hruškaste oblike, z ne preveč zaobljenim niti ploskim čelom, z neizrazitimi ličnicami in opazno temenico. Ne sme biti pregloboka in s strani ploska in nikakor ne sme spominjati niti na ptičarja, še manj pa na poentra. Oba tipa istrijanca sta si v osnovi enaka (če izvzamemo dlako), le da je resavec nekoliko višji (2 cm) in konstitucijsko močnejši (tudi glava) od kratkodlakega.

Kratek opis
Resasti istrski gonič
(FCI-Standard Št. 152 b):
srednje težak gonič, snežno bele osnovne barve z rumeno-oranžnimi znamenji, srednjedolge, sršaste, trde dlake, košatih obrvi, ki dajejo resen, včasih celo otožen izraz; z razmeroma močno, v čelu široko glavo, ki se proti očem oži, in zmerno izraženim stopom.

• Smrček črn ali vsaj temnorjav.
• Uhlja široko nastavljena, nekoliko nad linijo oči in plosko ob licu spuščena.
• Glava je dolga 20 do 24 cm.
• Zobovje škarjastega ugriza, popolno.
• Plečna višina: 46 do 58 cm; idealna: pes 52 cm, psica 50 cm.
• Teža: 16 do 24 kg.
• Dolžina: 10 odstotkov večja od višine.

Je izvrsten gonič, zlasti za lov na lisice, zajce in srne, pa tudi za krvno sled je dober.